Fizioterapevtski pristopi po raztrganini SKL
Po poškodbi sprednjega križnega ligamenta se izvaja fizioterapija, ki se osredotoča na modulacijo bolečine in vnetja, večanje fleksibilnosti, moči ter vzdržljivosti. Fizioterapevtski pristopi obsegajo fizikalno terapijo kot tehniko masaže z ledom (kriomasaže), kinezioterapijo (lat. kinesis- gibanje, therapeio-zdravljenje), in sicer kot vaje za mišice upogibalke kolena, vaje za povečanje sklepne gibljivosti, vaje za ravnotežje, postopen prenos teže na poškodovan spodnji ud, vzpostavitev normalnih mehanizmov hoje in športno specifična vadba.
Izvajajo se vaje v zaprti kinetični verigi (npr. počepi, kjer je spodnji del noge fiksno na tleh), vaje za mišice iztegovalke kolena, kot vaje v odprti kinetični verigi (spodnji del uda se prosto giblje npr. iztegovanje kolena). V zadnjih fazah fizioterapevtskih pristopov se doda spretnostna vadba, ki izboljša živčno mišično kontrolo.
Primer fizioterapevtskega programa po poškodbi sprednjega križnega ligamenta
Fizioterapevtsko obravnavo po poškodbi sprednjega križnega ligamenta lahko razdelimo na štiri faze, in sicer na akutno fazo (faza 1), sub-akutno fazo oz. krepitveno fazo (faza 2), sub-akutno fazo oz. krepitveno fazo z omejenim vračanjem k aktivnosti (faza 3) in fazo vrnitve k aktivnosti oz. k športu (faza 4).
Fizioterapevtski pristopi v prvi fazi vsebujejo vaje za povečanje obsega sklepne gibljivosti (3–5-krat dnevno), mobilizacijo patele v vse smeri (2-krat po 20 ponovitev), raztezanje zadnje skupine stegenskih mišic (m. semimembranosus, m. semitendinosus, m. biceps femoris) z zadržkom 30 sekund in 3–5 ponovitvami), raztegovanje štiriglave stegenske mišice (m. quadriceps) z lego na trebuhu in pokrčenim kolenom (zadržek 30 sekund s 3–5 ponovitvami). Kolesarjenje kot kardiovaskularna vadba traja nekje 10–15 minut dnevno. Vaje za moč mišic se izvajajo vsakodnevno, in sicer kot sedeča krepitev štiriglave stegenske mišice z izometrično kontrakcijo (ustvari se napetost v mišici pri čemer ne pride do giba v sklepu) z 2–3 serijama in 20 ponovitvami. Potrebna je tudi krepitev mišic, ki primikajo (adduktorjev) in odmikajo (abduktorji) kolk. Izvajajo se z 2–3 serijama in 10–20 ponovitvami. Dodajo se počepi z lastno težo.
Druga faza fizioterapevtskih pristopov se izvaja enkrat dnevno. Kinezioterapija se izvaja z različnimi tehnikami vaj za izboljšanje obsega sklepne gibljivosti, razteznimi vajami ter 10–15-minutno uporabo eliptičnega trenažerja in sobnega kolesa. Intenzivnost in število ponovitev vaj za moč prilagodi fizioterapevt. Vajam v odprti kinetični verigi (spodnji del uda se prosto giblje) se dodajo uteži (2–3 sklopi s 15–20 ponovitvami). S pomočjo fitnes naprave se izvaja enonožni in sonožni potisk spodnjega uda v izteg in krčenje (2–3 sklopi s 15–20 ponovitvami). Dodajo se stopanje in stransko stopanje na stopnico (2–3 sklopi s 15–20 ponovitvami) ter 90 ̊ počepi (2–3 sklopi po 15–20 ponovitev). Vaje za ravnotežje sestojijo iz sonožne in enonožne stoje na ravni trdi podlagi in ravnotežni blazini (3 sklopi po 30–60 sekund). Izvedbo vaje se oteži z zaprtimi očmi, z izvedbo enonožne stoje na ravnotežni blazini, na ravnotežni žogi z ravno trdo podlago in dodatkom športno specifičnih vaj med stojo na eni nogi (npr. podajanje žoge medtem ko pacient stoji na ravnotežni blazini).
V tretji fazi fizioterapevtski pristopi temeljijo na omejenem vračanju k aktivnosti. Priporočene so predvsem vaje za ohranjanje obsega giba in fleksibilnost. Vaje za vzdržljivost se izvajajo 3–5-krat tedensko po 20–30 minut. Priporočena je uporaba sobnega kolesa, eliptičnega trenažerja in sobne tekalne steze. Vaje za krepitev moči se izvajajo dnevno. Te se nadaljujejo iz druge faze in vsebujejo stopanje na stopnico, ki je višja kot v drugi fazi (2–3 serije s 15–20 ponovitvami) in hojo ter stransko hojo z izpadnimi koraki, pri katerih se koleno dotakne tal (2 serije po 15 metrov). Vaje za ravnotežje se izvaja 3-krat tedensko, doda se jim perturbacija (motnje med gibanjem) in športno specifične vaje. Pliometrično vadbo (vadba, ki vključuje poskoke) se izvaja 2-krat tedensko, pri čemer se spremlja morebitno otekanje kolena. Program vsebuje 60–90 enostavnih in kompleksnih sonožnih poskokov na celotno vadbo. Pristanki morajo biti pravilno izvedeni, mehki in z dobro ekscentrično kontrolo.
V četrti fazi se dnevno izvajajo vaje za raztezanje. Nadaljuje se dnevna krepitev štiriglave stegenske mišice in zadnje skupine stegenskih mišic ter vaje za vzdržljivost, ki se izvajajo 3–5-krat tedensko po 20–40 minut. Program za vzdržljivost se od tretje faze razlikuje le v intenziteti in trajanju vaj. Program vaj za propriocepcijo (ravnotežne vaje) se nadaljuje z napredno proprioceptivno vadbo in pliometrično vadbo. V zadnjih fazah fizioterapevtskih pristopov se vajam doda športno specifične vaje (npr. nogomet) in spretnostne vaje (znane kot agility vadba), ki se jih izvaja ob prisotnosti fizioterapevta.
Larisa Brancelj Jakop, dipl. fiziot.
LITERATURA:
- Atkinson K, Coutts F, Hassenkamp A-M (2005). Physiotherapy in orthopaedics : a problem-solving approach. Edinburgh; New York: Elsevier/Churchill Livingstone, 138 – 42.
- Sigward S, Golden G (2010). Preventing noncontact SKL injuries. United Kingdom: Human Kinetics.
- Tagesson S, Oberg B, Good L, Kvist J (2008). A comprehensive rehabilitation program with quadriceps strengthening in closed versus open kinetic chain exercise in patients with anterior cruciate ligament deficiency: a randomized clinical trial evaluating dynamic tibial translation and muscle function. Am J Sports Med 36 (2): 298–307.
- Mehdi K, Forouzan Z, Fariba A, Arash S (2013). The use of conservative treatment in partial anterior cruciate ligament (ACL) tears along male athlete. Int J Bioscience 3 (10): 312 – 20.