Manus (lat. roka) in therapia (lat. zdravljenje).
Manualno medicino izvajajo usposobljeni zdravniki, manualno terapijo pa usposobljeni fizioterapevti. Podlaga za manualnega zdravnika ali fizioterapevta je osnovna izobrazba uradne klasične medicine ali fizioterapije, ki je dodatno nadgrajena z znanji iz anatomije,biomehanike, nevrologije in manualne medicine oziroma terapije.
Osnova je kot rečeno manualna obravnava, torej dotik.
Bolniki ob prihodu opišejo svoje težave,prav tako je zaželeno da s seboj prinesejo vso zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na težave gibalnega sistema. Sledi podroben fizioterapevtski pregled celega telesa.Prednost dobrega fizioterapevta je predvsem v tem, da tako v anamnezi kot v inspekciji upošteva telo kot celoto. S pomočjo ustreznih fizioterapevtskih in manualnih testov in palpacije
lahko nato manualni terapevt prepozna strukturo (sklepi, vretenca, kapsula, vezivni tkivo, mišice, mišične ovojnice, živčevje,…), ki bi lahko povzročala bolnikove težave. Izkušen manualni terapevt, nato s posamezno manualno tehniko ali pa s prepletom več za bolnika najprimernejših metod in tehnik obravnava obolelo mesto ali predel. Velikokrat se
zgodi, da se izvaja terapij daleč od mesta bolečina, saj lahko na boleči predel vplivamo tudi s pomočjo iradiacije. Lahko pa je vzrok drugje,velikokrat v primeru ne drsenja fascije, in bolnik občuti preneseno bolečino.
Tako se većkrat terapija pravzaprav prične na predelih, ki bolnikom trenutno ne povzročajo težav, so pa lahko vzrok za nastalo stanje (prikrajšave, napetosti mišic, neelastičnost fascije, živci, ki nedrsijo, skrajšana kapsula, ne stabilnost sklepa, negibljiv sklep,…).
Namen manualne terapije je vzpostavitev ravnovesja celotnega telesa in ne samo odpravljanje lokalnih simptomov.
Verjamemo, da je le osebni, celostni pristop pravilna pot do vzpostavitve optimalnega gibalnega sistema.