Tenzijski glavobol je vse bolj prisoten med današnjimi bolniki. Bolniki imajo napete zadajšnje mišice vratne hrbtenice, bolečino v narastiščih mišic na lobanji (v vratu ali tik pod lobanjo), ki lahko izžareva na vrh ali ob strani glave in je prisotna v enem delu glave ali na obeh straneh, vendar ena stran prevladuje. Bolečino občutijo kot pritisk ali stiskanje ali pa je občutek polne glave, medtem ko se intenzivnost bolečine spreminja od blage do neznosne bolečine, jakost bolečine pa narašča s pogostnostjo. Glavobol je povezan z držo, gibanjem in stresom.
Kontrola čeljustnih mišic (najprej se moramo naučiti sprostiti čeljust, usta imamo narahlo zaprta, zobje so malo narazen, jezik je mehko sproščen za sprednjimi zobmi, dihamo sproščeno skozi nos):
- Počasi odpiramo usta, samo do polovice obsega giba, konico jezika imamo ves čas na nebu in poskušamo obdržati brado na sredini. Obe roki položimo na oba čeljustna sklepa in kontroliramo gibanje v sklepih ( trudimo se da je simetrično gibanje). Vajo delamo pred ogledalom.
- V kolikor se pri odpiranju čeljust premika levo ali desno, vadimo odpiranju čeljusti v nasprotno stran.
- V nadaljevanju vajo stopnjujemo tako, da s palcem nudimo manjši upor. Obe roki postavimo na čeljustni sklep, palce postavimo na spodnji del čeljusti. Pazimo, da ne dajemo prevelike sile.
Kadar ne moremo odpreti ust zaradi premalo raztegljivih mehkih tkiv ali dislociranega diska uporabljamo pasivne raztezne tehnike (tudi pri izpahu meniska, kot tehnika ponovne pravilen namestitve). Sami lahko poskusimo to tako, da palce postavimo pod zgornje zobe, kazalec ali sredinec na spodnje zobe in poskusimo razmakniti zobe. Prav tako si lahko pomagate sami pri povečevanju mobilizacije. Med zadnje zobe vstavite zobne vatirance (zvitke) in ugriznite. Ugriz v tem primeru povzroči razmak v sklepu.
Škrtanje z zobmi lahko torej povzroči obrabo zob, bolečino in obrabo v čeljustnem sklepu, prenapetost obraznih in vretenčnih mišic, tenzijski glavobol, bolečine v vratu,… Odpravljanje škrtanja z zobmi je zelo težko in dolgotrajno, vendar je nujno potrebno za zmanjševanje težav in za kvalitetnejše življenje.
V vratnem delu so pogoste poškodbe vratne hrbtenice, ki so v večini primerov lažje oblike. Večinoma so prizadete le mišice in vezi, ki se pri poškodbi preraztegnejo. Hujše poškodbe, kjer so mišice natrgane ali so prisotni celo zlomi vretenc močno vplivajo na stabilnost glave.
Sodoben način življenja vpliva na kvaliteto življenja in pospešujejo tudi razvoj degenerativnih sprememb, ki so vidne na medvretenčnih ploščicah, malih sklepih in vretencih. Posledica izgube vode v medvretenčnih ploščicah je sesedanje ploščice in pokanje vezivnega obročka, zaradi česar mehka sredica sili v hrbtenični kanal in pritisne na živčevje, ki oživčuje roki ali celo na hrbtenjačo.
Za boljše razumevanje nekaj malega anatomije rame ali bolje rečeno ramenskega obroča.
Kakšna je pravzaprav razlika? Ramenski obroč sestavlja 5 sklepov; · ramenski sklep, · sklep med prsnim košem in lopatico, · sklep med ključnico in lopatico, · sklep med prsnico in ključnico · in tako imenovani nepravi sklep nad nadlahtnico.
Funkcionalnost
Delovanje ramenskega obroča je za človeka velikega pomena, saj v prvi vrsti skrbi za nameščanje in nadzorovanje položaja zgornjih udov v vidnem območju. Normalno funkcijo ramenskega obroča omogoča petnajst mišic, ki koordinirajo gibanje lopatice, devet mišic ramenskega sklepa in šest mišic, ki skrbijo za povezavo lopatice s prsnim košem. Mišično-kitni aparat, imenovan rotatorna manšeta ob pomoči bicepsove mišice stabilizira ramenski sklep. Zgornji ud dobesedno visi na mišicah. Opravljanje dnevnih aktivnosti, kot so hranjenje, oblačenje, česanje, pisanje in podobno ter opravljanje poklicnih in športnih dejavnosti nam omogoča le koordinirana in nadzorovana sklepna in mišična aktivnost.
Zaradi velike gibljivosti ramenskega in ostalih sklepov v ramenskem obroču in vpliva degenerativnih, travmatskih, in starostnih faktorjev je pogosto moteno normalno gibanje. Za normalno delovanje mišic ramenskega sklepa je potrebno tudi normalen, neprekinjen in nepoškodovan prenos živčnega impulza, pretok krvi in limfe.
Patologije v rami
V ramenskem obroču je možnih več obolenj in bolezenskih stanj. Najpogostejša so artritis, kronično ali akutno vnetje sluznika (burzitis), lahko so vnete tetive posameznih mišic (tendinitis), direktne poškodbe ramenskega obroča: kosti, mišic ali živcev,…
Artritis
Artritis astane npr. po poškodbi, po daljši imobilizaciji, lahko zaradi nekega drugega sklepa, po možganski kapi, pri bolnikih z revmatoidnim artritisom, … Največkrat v takih primerih govorimo o zamrznjen rami kar je pravzaprav sinonim za negibljivo ramo.
Burzitis
Burzitis nastane spontano, lahko je akuten ali kroničen. Značilen je boleč odmik roke od telesa, v predelu sluznika je vidna oteklina. Včasih bolnika sprva ne boli odmik od telesa, če z gibom nadaljuje se pojavi bolečina, ki pa v nadaljevanju ponovno izgine. Temu pojavu pravimo bolečinski lok (je lahko prisoten tudi pri drugih obolenjih).
Tendinitis
Pri tenditisu se bolečina pojavlja predvsem takrat ko so mišice aktivne oziroma delujejo nasproti neki sili (proti uporu).
Utesnitveni sindrom
Velikokrat se pri ramenskem obroču srečamo tudi z utesnitvenim sindromom. Gre za stisnjenje kite ali dele kite v predelu ramenskega obroča pri odmiku roke od telesa, kar povzroča bolečine.
Naštetih je le nekaj obolenj. Da odpravimo ali omilimo naše težave nam lahko omogoči le pravilna diagnoza in terapevt, ki bo s pomočjo prave tehnike lahko vplival na zmanjšanje težav oziroma ozdravitev. Obstaja vrsto fizioterapevtskih aparatov in tehnik s katerimi se je možno lotiti boleče, negibne ali zmanjšane gibljivosti v ramenskem obroču, zato kadar se vam pojavijo težave ne odlašajte in poiščite ustrezno pomoč.
Teniški komolec
Značilne so bolečine pri iztegovanju zapestja. Bolečine se pojavljajo pri:
- aktivnostih, kjer je potrebno močno držati predmete v roki (npr. lopar pri tenisu) in zagotavljati stabilnost v zapestju,
- pri ponavljajočih se dvigih v zapestju (npr. pisanje na tipkovnici, držanje miške), pletju vrta, ker je potrebno veliko ponavljajočih gibov,
- košenje trave s kosilnico,
- do vnetje lahko privede tudi klima v avtu, ki je usmerjena v komolec.
V primeru teniškega komolca je pozitiven test ekstenzije zapestja (gib z zapestjem navzgor) proti uporu pri iztegnjenem komolcu, boleča ekstenzija sredinca proti uporu pri iztegnjenem komolcu, epikondil je boleč na pritisk, boleča je tudi pasivna fleksija (gib v zapestju navzdol) v zapestju pri iztegnjenem zapestju in podlahti v pronacji (zasuk podlakti navzdol).
V stoječem položaju je nujno potrebno ravnovesje sklepov in sinhrono delovanje mišičnih skupin in ostalih mehkotkivnih struktur saj telo normalno rahlo niha naprej nazaj za cca 4 cm in je nujna aktivacija ustreznih mišic, da ne pademo. V stoječem položaju normalno poteka težiščnica vedno pred hrbtenico, če gledamo s stani oziroma po sredini telesa če gledamo spredaj. Medvretenčne ploščice se v odraslem obdobju prehranjujejo s pomočjo osmoze, torej prehajanjem hranilnih in odpadnih snovi , če je ta proces moten (lahko tudi zaradi slabe drže) lahko posledično sledi degeneracija medvretenčne ploščice, torej trajne in nepopravljive spremembe na hrustancu.
Tudi zato je pomembno da se potrudimo in popravljamo lordotično oziroma kifotično držo.
Pomembno je vedeti tudi da je sedenje za hrbtenico zelo obremenilno, zaradi zmanjšanega gibanja in posledično slabše prehrane medvretenčne ploščice in povečanih pritiskov na medvretenčne ploščice.
Normalna ali bolje rečeno optimalna drža je tista, pri kateri dosežemo ravnovesje telesa v gibanju ali mirovanju ob čim manjšem mišičnem naporu in pri katerem so vse nosilne strukture zaščitene pred degenerativnimi spremembami. Drugače povedano, ravnotežje imamo vzpostavljeno takrat, ko nam ni potrebno ves čas misliti in napenjati mišic, da nebi padli ali izgubili ravnotežja. Ko govorimo o optimalni drži seveda ne mislimo samo stoje ali hoje, tudi pri ležanju ali sedenju potrebujemo optimalno držo.
Optimalna drža je pri vsakem posamezniku lahko različna, se spreminja z našimi leti in razpoloženjem.
Nepravilnosti v sklepih, vezeh in mišicah lahko vodijo v slabo držo in obratno, slaba drža lahko povzroči spremembe na mišicah, vezeh in sklepih.
Koleno in njegove anatomske značilnosti
Kolenski sklepa ima tri posebnosti, sodelovanje pogačice, dva meniskusa, križna ligamenta znotraj kolenskega sklepa.
Kosti
Za koleno je značilno da imata stegnenica (femur), ki je najdebelejša kost v človekovem telesu in golenica (tibia) zelo majhni stični površini. Po domače povedano, medialni kondil (odebeljenost kosti ob golenici na notranji strani) se giblje po golenici kot krogla na krožniku, lateralni kondil (odebeljenost kosti ob golenici na zunanji strani), pa celo kot krogla na vzboklini.
Meniskus
Stik med obema kostema povečata oba meniskusa. Imata obliko črke C (notranji-medialni meniskus) oziroma krožne oblike (zunanji-lateralni meniskus) in se proti notranjosti sklepa stanjšata na debelino lističa. Meniskusa sta s koronarnim ligamentom in kapsulo povezana na plato golenice, s transverzalnim ligamentom sta povezana med seboj in patelomeniscalnim ligamentom na pogačico (patello). Notranji meniskus je skupaj z medialnim kolatelarnim ligamentom, prednjo križno vezjo in semimebranozna mišico povezan v kapsulo. Spredaj je priraščen na sprednji rob golenice, zadaj pa je priraščen blizu zadašnjega goleničnega roba.
Zunanji (latelarni) meniskus je povezan z zadnjo križno vezjo in kito poplitealne mišice in je mobilnejši od medialnega. Notranji meniskus je 5 x pogosteje poškodovan kot zunanji meniskus.
Meniskusa torej učvrstita in povečata obremenjeni površini, izboljšata navlaženje sklepnih površin in prehrano hrustanca in sta pomembna stabilizatorja sklepa. Vezi, kapsula, burza Vezi skupaj z mišicami poskrbijo za stabilnost kolena. Vse zdrave kolenske mišice bi morale dajati kar 60 % stabilnost (dinamični stabilizatorji). Sem spadata predvsem mišica kvadriceps in mišica gastroknemius. Ostalih 40 % stabilnosti pa zagotavljajo statični stabilizatorji, torej vezi. Na notranji (medialni) strani je medialni kolatelarni ligament (LCM), za njim je zadajšnji medialni kolatelarni ligament (LCML) Kot stabilizator delujejo na notranji strani še tetive mišic semimembranozus, gracilis, sartorius in semitendinosus, ki so priraščene na golenico kot pes anserinus (gosja noga). Na zunanji (lateralni) strani so pomembni stabilizatorji zunanji kolateralni ligament (LCL), ligament arcuatum, poplitealna mišica, iliotibialni trakt in tetiva bicepsne mišice.
Sklep obdaja sklepna ovojnica (kapsula), ki je široka in ohlapna. Kapsula pokriva dva sklepa, med stegnenico in golenico in sklep med pogačico in stegnenico. Ojačujejo jo ligamenti (lig.coll. fibulare in lig. coll. tibiale). Ligamenta sta ohlapna pri pokrčenem kolenu in napeta če nogo stegnemo.
Pogačica
Je kost podobna sploščeni piramidi. Naloga pogačice (patelle) je, da odmakne tetivo mišice kvadriceps od središča gibanja kolena in tako olajša iztegnitev kolena. Pogačica je vložena v tetivo mišice kvadriceps in med gibanjem drsi po žlebu na stegnenici (trohlea femoris) in sicer drsi pri krčenju kolena navzdol.
Gibanje v kolenu
V osnovi je v kolenu gib krčenja (fleksije) in iztegnitve (extenzije). Hkrati je prisoten tudi gib
rotacije golenice glede na stegnenico in sicer v skupnem obsegu 5° do 15° rotacije; navznoter
pri krčenju in navzven pri iztegnitvi. Rotacija je možna kadar niso napeti kolatelarni ligamenti. Za približno 5° v skupnem obsegu je tudi odmik vstran levo in desno (abdukcija oziroma addukcija).
Mišice
Za gibanje v kolenu skrbi 10 mišic. Večina mišic poteka čez dva sklepa. Koleno steguje mišica kvadriceps, manjšo vlogo pa ima še tenzor fascie latae. Mišica kvadriceps, sprednja stegenska mišica, je razdeljena na 4 dele; rectus femoris, ki poteka tudi preko kolka in tri vastuse. Če je kvadriceps paraliziran bolnik ne more vstati s stola, stoji pa lahko le če je težiščnica močno nagnjena naprej. Moč kvadriepsa močno (3 kratno) prekaša moč vseh upogibalk kolena skupaj. Koleno upogibajo mišice semimebranosus, semitendinosus, biceps femoris, gracilis, sartorius, popliteus, plantaris in gastrocnemius.
Zapleten zgradba kolena predstavlja veliko možnosti poškodb in nepravilnosti in zato velik diagnostični izziv zdravnikom pri postavljanju diagnoz, kot tudi terapevtom pri izbiri ustreznih rehabilitacijskih tehnik in vaj.
Ahilova tetiva je dolga približno 15 cm in je najdebelejša in najmočnejša tetiva v telesu. Tetiva pripenja mišice meč (gastroclemius – dve glavi in soleus na petnico) in je najbolj aktivna pri iztegu stopala, dvigu na prste, pri stoji in hoji. Z leti kita izgublja svojo elastičnost in posledično lahko pride do poškodb in vnetij. Še posebno so izpostavljeni vsi, ki so pričeli s povečano aktivnostjo po daljši neaktivnosti brez predhodnega treninga in raztezanj. Do preobremenitev prihaja pri daljšem teku, poskokih, hoji navzgor. Poleg izogibnja preobremenitev in krepitvi mišice je zelo pomembno tetivo raztegovati (še posebno pri ženskah, ki nosijo visoke pete) sicer je le ta v kolikor je skrajšana še dodatno preobremenjena. Posledično se lahko pojavi vnetje (tendinitis) ali mikro poškodbe-delna natrganja tetive in posledično manjše brazgotine, ki zmanjšujejo elastičnost tkiva. Kljub temu, da telo poskrbi za regeneracijo tkiva je zaradi slabe prekrvavitve proces slabo učinkovit, zato je smiselno pomagati v primeru poškodbe s fizioterapijo (laser, uz, koncentrične, ekcentrične vaje, prečna frikcija,…)
Preventivno je pomembno mišico pred in po obremenitvi raztegniti.
Za več informacij pa nas kontaktirajte ali pa nas pokličite na 040-627-915
Kadar se pojavi bolečina moramo najprej počivati, torej razbremeniti plantarno aponevrozo. Če smo športno aktivni lahko zamenjamo tek s kolesarjenjem, plavanjem, kupimo si ustrezne športne copate. Sicer počivamo, v primeru hudega vnetja lahko hladimo, izvajajmo vaje za raztezanje mišic stopala, mišic meč in ahilove tetive. Učinkovito razbremenitev nudijo silikonski vložki, ugodno vpliva tudi masaža stopal ali limfna drenaža.
V primeru večjih težav, je ustrezna terapija za trn s pomočjo protibolečinske elektrostimulacije, UZ, ki mehča ali razbija trn, laserske terapije ali magnetne terapije. Dodatno lahko simptome zmanjšajo zdravniki še z lokalno infiltracijo (blokado) bolečega predela s kortikosteroidom, pomaga lahko tudi jemanje nesteroidnih antirevmatikov.
Vedno je potrebno tudi pravilno izvajati ustrezne vaje s katerimi zmanjšamo napetost in tako zmanjšamo ali odpravimo vzrok težav.
Kako ukrepati v primeru bolečin v stopalih?
Predvsem moramo začeti svoja stopala uporabljati.
Začnite s hojo ali še bolje s tekom, previdno in počasi in seveda na neravni podlagi. Prav je da izberete pravilne tekaške copate. S pravilno podporo bo tudi obremenitev sklepov pravilnejša. Toda zavedati se moramo dveh stvari. Prvič da je tek le delček časa, ko smo na nogah in ves ostali čas so sklepi še vedno v »napačnem« ali bolje rečeno ne v najboljšem položaju in drugič, samo pasivna podpora ni dovolj, potrebno je delati pravilne vaje. Prav zato so zelo pomembne vaje na ravnotežnih blazinah in deskah. Reševanja težav so se domislili tudi s posebnimi čevlji, kjer nam ustvarjajo neravno podlago in moramo ves čas loviti ravnotežje.